Mednarodna izmenjava vnaprejšnjih davčnih stališč s čezmejnim učinkom predstavlja del sistema upravnega sodelovanja na področju obdavčevanja, katerega namen je zagotavljanje preglednosti davčnih praks, preprečevanje škodljivih davčnih režimov ter zmanjševanje tveganj erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička v čezmejnih primerih.

Vnaprejšnje davčno stališče s čezmejnim učinkom je pisna informacija ali odločitev pristojnega davčnega organa, izdana na zahtevo davčnega zavezanca ali po uradni dolžnosti, s katero se vnaprej pojasni davčna obravnava konkretnega dejanskega stanja ali načrtovane transakcije. Posebno obliko predstavljajo vnaprejšnji cenovni sporazumi (APA – Advance Pricing Agreements), ki določajo metodologijo oblikovanja transfernih cen med povezanimi osebami v čezmejnih transakcijah za določeno časovno obdobje.

Pravna podlaga za mednarodno izmenjavo informacij o čezmejnih vnaprejšnjih davčnih stališčih obstaja na ravni Evropske unije (EU) in na ravni Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD).

Na ravni EU je temeljni pravni akt Direktiva Sveta 2011/16/EU o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja, ki je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2015/2376 (DAC 3) in nadaljnjimi spremembami v okviru svežnja DAC. Direktiva določa obvezno avtomatično izmenjavo informacij o določenih čezmejnih vnaprejšnjih davčnih stališčih in vnaprejšnjih cenovnih sporazumih med državami članicami EU. Določbe direktive so prenesene v nacionalno zakonodajo, ki ureja davčni postopek (Zakon o davčnem postopku – ZDavP-2) in upravno sodelovanje ter določa obseg, vsebino in roke poročanja.

Na mednarodni ravni izven EU izmenjava temelji na standardu preglednosti, sprejetem v okviru projekta OECD/G20 za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmerjanja dobička (BEPS), zlasti v okviru Ukrepa 5 o preprečevanju škodljivih davčnih praks. Ta standard je bil razvit pod okriljem Organisation for Economic Co-operation and Development (OECD) in določa obvezno spontano izmenjavo informacij o določenih kategorijah vnaprejšnjih davčnih stališč med državami, ki sodelujejo v vključujočem okviru BEPS. Pravna podlaga za izmenjavo je praviloma zagotovljena z mednarodnimi pogodbami o izogibanju dvojnega obdavčevanja ali s Konvencijo o medsebojni upravni pomoči v davčnih zadevah.

V okviru EU izmenjava poteka avtomatično in standardizirano prek varnega elektronskega sistema med pristojnimi organi držav članic. Posredujejo se ključni podatki o izdanem stališču, vključno z identifikacijskimi podatki davčnega zavezanca, opisom vsebine stališča, navedbo pravne podlage, obdobjem veljavnosti ter drugimi podatki, potrebnimi za presojo davčnih učinkov v drugih državah članicah.

V okviru standarda OECD po Ukrepu 5 pa izmenjava poteka kot spontana izmenjava med zadevnimi jurisdikcijami, kadar obstaja verjetnost, da ima izdano stališče lahko davčne učinke v drugi državi. Posreduje se povzetek bistvenih informacij, ki omogoča oceno morebitnih tveganj za erozijo davčne osnove ali preusmerjanje dobička.

Z letom 2026 se v okviru evropske ureditve razširja predmet izmenjave tudi na določena čezmejna vnaprejšnja davčna stališča, izdana fizičnim osebam, ki se nanašajo na transakcije visokih vrednosti ali ugotavljanja rezidentskega statusa, kadar imajo ta vpliv na davčno obveznost v drugi državi članici, kot je to določeno tudi v 248.a členu ZDavP-2. Razširitev prispeva k enotni ravni preglednosti na področju obdavčitve tako pravnih kot fizičnih oseb v čezmejnih primerih.

Izmenjava vnaprejšnjih davčnih stališč s čezmejnim učinkom posledično zahteva drugačno prakso davčnega organa v zvezi s pravico davčnih zavezancev do informiranja. V primeru, ko bo davčni zavezanec (pravna ali fizična oseba) zaprosil za izdajo vnaprejšnjega davčnega stališča s čezmejnim učinkom, bo moral davčnemu organu predložiti tudi informacije, ki jih davčni organ potrebuje za namene izmenjave davčnih stališč. Nabor podatkov, ki jih mora FURS kot pristojni organ sporočiti pristojnemu organu druge države o izdanem vnaprejšnjem davčnem stališču s čezmejnim učinkom ali vnaprejšnjem cenovnem sporazumu in se posreduje v osrednjo podatkovno zbirko, je določen v 248. a členu ZDavP-2 in med drugim vključuje tudi podatke o identifikaciji osebe ali skupine oseb, ki jo stališče zadeva. Zaradi izmenjave vnaprejšnjih davčnih stališč s čezmejnim učinkom bo moral davčni zavezanec razkriti , kdo je pogodbena stranka v transakciji, ki je predmet vnaprejšnjega davčnega stališča. Kadar bo za vnaprejšnje davčno stališče davčnega organa zaprosil pooblaščenec ali davčni svetovalec, bo moral ta razkriti, kdo so stranke v transakciji, ki je predmet stališča. V zvezi z navedenim se lahko uporabi poseben obrazec »Identifikacija zavezancev za davek v zvezi z izdajo davčnih stališč s čezmejnim učinkom in vnaprejšnjih cenovnih sporazumov«, da zavezanec razkrije, kdo so pogodbene stranke v transakciji.